Danes je en tak strašen mraz, da že celo jutro premišljujem kako bi se zavila v kovter, šla malo odležat, pa kaj ko sem zdrava, v službi pa delo, ki me preganja. Potem premišljujem o vroči čokoladi, ali pa vsaj čem, kar bi me na noter pocrkljalo. Mraz ti prebudi željo po toplini. Takšni in drugačni.
Moja toplina so moji 4 otroci. zato bom tokrat pisala o njih. Kadar vidim mamo z dvojnim vozičkom, se vedno sladko nasmehnem in kar prime me, povleče me k njej, da bi jo ogovorila. Svet dvojčkov, je drugačen svet; in me mame dvojnih imamo iste probleme, iste skrbi, enake strategije preživetja. Na začetku sem še divjala naokoli jih lovila, te dvojne mamice, jih vpletala v svoj osebni svet, danes se pa le zadržim. Kadar pa vidim mamo z večjim številom otrok, takrat je drugače. To je moj svet, me mnogorodke, imamo enak izraz na obrazu, enako globoke gube in skrbi, ki na enak način kravžljajo lase. Ali pa se vsaj meni zdi, da je tako.
Kako različni so si otroci med seboj je vsem takoj jasno, čim vstopi v naš svet, kako in na kakšen način so enaki (podobni), pa vidim samo jaz. Med njimi so opazne afinitete do določenih jedi, sploh hrana se mi zdi je tista prva stvar, po kateri lahko opaziš podobnosti med njimi; na primer: jabolko jesta rada Matej in Andraž, jajčka Gregi in Jurij, kruh zopet Matej in Andraž itn.
Na tem mestu moram omeniti neješčost. Zagotavljam vam, da je ta podedovana, zato se ne splača puljenje las, obupavanja nad otrokom, ki noče pojesti rednega obroka. Celo več, naklonjenost do zgolj treh različnih jedi je za mame živa mora, vendar krivce pripisujem genom, prednikom, zagotovo pa ne vzgoji. Drage vzgojiteljice, učiteljice, moj otrok ni razvajen, njegov dedek je pa bil!
Podobnosti med njimi je veliko, sploh na področju čustvovanja, trme, posesivnosti, izražanja agresivnosti, zahtevanja pozornosti...v nasprotju z sodelovanjem, timskim pristopom, ubogljivostjo. In si upam trditi, da je izražanje "napornega" karakterja vedno znak individualnosti, posebnosti, inteligentnosti, če hočete...
Najlepši trenutki v številčni družini je, ko so bučke umirjene, ko so na kupu in med seboj čvekajo. To so trenutki, ko naš družinski svet zadiši po pomladi, ko se na okenskih šipah razraščajo cvetovi, ko je toplina edino čustvo, ki ga takrat moje telo zaznava.
Najtežji pa takrat, ko dobim občutek, da me dogodki prehitevajo. Recimo, ko učiteljica dodatnega pouka angleščine napiše tri neprijazne stavke v beležko, ko zamujamo rok oddaje knjig v knjižnico, zamudnina pa teče, ko sem pozabila, da se mora Gregi naučiti pesmico in, da še zmeraj ni opravil bralne značke. Ko zamudim govorilne ure, ko se zavem, da nisem bila niti na enem roditeljskem sestanku v vrtcu in da so moji lasje suhi in naelektreni od prevelikega zadrževanja v prostorih s centralne kurjave in so premalo na svežem zraku.
